Standardni model (SM) fizike osnovnih delcev je kvantna teorija umeritvenih polj, ki opisuje temeljne elektromagnetne, šibke in močne interakcije. Izoblikoval se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je vse odtlej popolnoma obvladoval področje [1]. Osnovni gradniki SM so fermioni – leptoni in kvarki – ki so uvrščeni v tri družine. Umeritvena grupa SM je $SU(3)_{c}\times SU(2)_{L}\times U(1)_{Y}$, kjer $SU(3)_{c}$ zaznamuje umeritveno grupo kvantne kromodinamike (ang. quantum chromodynamics – QCD), $SU(2)_{L}$ je umeritvena grupa šibkega izospina, medtem ko je $U(1)_{Y}$ umeritvena grupa šibkega hipernaboja. Samo levoročni kiralni ferminoi se transformirajo kot izospinski dubleti pod $SU(2)_{L}$, medtem ko kvarki hkrati tvorijo fundamentalno tripletno reprezentacijo $SU(3)_{c}$. Mase leptonov in kvarkov v SM generiramo s pomočjo Higgsovega mehanizma – s spontanim zlomom simetrije, ko (kiralne) simetrije teorije njen vakuum ne spoštuje. V ta namen se v teorijo doda skalarni šibko-izospinski dublet. Njegova vakuumska pričakovana vrednost zlomi umeritveno invarianco na podgrupo $SU(3)_{c}\times U(1)_{EM}$ in inducira mase šibkim $W^{\pm}$ in $Z$ umeritvenim bozonom.

Kvarkovska polja v $SU(2)_{L}$ bazi v splošnem niso lastna stanja mase. Zato jih običajno s pomočjo unitarne matrike zavrtimo v masno bazo. Po konvenciji rotacijo izvedemo na poljih spodnjih kvarkov in rotacijsko matriko imenujemo Cabibbo-Kobayashi-Maskawa (CKM). V celoti jo lahko opišemo s pomočjo treh realnih kotov in ene kompleksne faze, ki krši simetrijo $CP$.

SM se lahko pohvali z mnogimi uspešno prestanimi testi opisa osnovnih interakcij. Njegove napovedi so bile izdatno preverjene v pospeševalniških laboratorijih in se dobro ujemajo z meritvami do najvišjih energij dosegljivih do sedaj: precizni elektrošibki testi so v splošnem v izjemnem ujemanju z napovedmi SM [2], medtem ko meritve kršitev simetrije $CP$ v sistemih z mezoni $K$, $D$ in $B$ podpirajo CKM opis z eno univerzalno fazo [3, 4]. Zadnji osnovni gradnik, ki trenutno še čaka na svojo eksperimentalno odkritje je Higgsov bozon.

Kljub velikim uspehom SM pa iz opazovanj že vemo, da SM ne predstavlja popolne slike na najmanjših prostorskih skalah. Tako na primer SM ne vsebuje gravitacije. Navkljub izrednim naporom, ki so jih v zadnjih desetljetjih teoretični fiziki namenili tej temi, je napredek počasen in izsledki neprepričljivi. Predvsem tudi zaradi skoraj popolne odsotnosti eksperimentalnih namigov na tem področju. Po drugi strani pa SM prav tako ne pojasni nedavno izmerjenih nevtrinskih oscilacij [5]. Te kažejo na neničelne mase nevtrinov, v nasprotju z opisom, ki ga ponuja SM. Hkrati vse več astrofizikalnih opazovanj nakazuje, da večina materije v vesolju ni ne svetilna, ne barionske sestave [6]. Hkrati je relativno počasna oziroma “hladna”. SM ne ponuja kandidatov za nebarionsko hladno temno snov. Nenazadnje naše trenutno razumevanje bariogeneze – tvorbe merjene asimetrije med barioni in anti-barioni – v zgodnjem vesolju zahteva mnogo večje kršitve simetrije $CP$, kot so dovoljene znotraj SM [7].

Pravilna interpretacija eksperimentalnih podatkov in morebitna potrditev napovedi SM oziroma odkritje signalov nove fizike zahtevajo zanesljive izračune relevantnih hadronskih procesov, temelječ na fundamentalnem kvarkovskem opisu teorije. Neperturbativna narava QCD pri nizkih energijah, ki hkrati kvarke in gluone drži ujete znotraj hadronov, nam pri tem povzroča obilico preglavic. Razvoj po sklopitveni konstanti v tem režimu namreč ni več mogoč. Neposredni izračuni opazljivk na podlagi osnovnih principov QCD so še vedno mogoči s pomočjo simulacij QCD na mreži, vendar so te računsko izredno zahtevne [8]. Ena od možnosti, ki nam preostanejo je uporaba simetrij Lagrangevega operatorja, na podlagi katerih skonstruiramo efektivne teorije [9]. Neznane parametre v efektivni teoriji določimo iz eksperimentov ali, kadar je to mogoče, s pomočjo neposredne primerjave z napovedmi polne teorije QCD. Takšne efektivne teorije lahko potem uporabimo neposredno za napovedi nekaterih eksperimentalnih procesov ali za oporo izračunom QCD na mreži pri pravilnem upoštevanju napak in aproksimacij.

Ena pomembnih manifestacij močne dinamike QCD pri nizkih energijah je pojav resonanc v spektru delcev. Zaznane so bile pred mnogimi leti v procesih pionov in kaonov, kjer so bile tudi podrobno raziskane [1]. Izkazale so se kot izredno vplivne v mnogih nizkoenergijskih procesih. Po eni strani omejujejo veljavnost določenih efektivnih teorij, ki resonančnih pojavov niso sposobne zadovoljivo opisati. Hkrati je znano, da njihova prisotnost skoraj popolnoma zabriše prispevke redkih procesov znotraj SM oziroma nove fizike k oscilacijam mezona $D$ in njegovim redkim razpadom [10]. Po drugi strani pa so fiziki dolgo predvidevali, da so zaradi relativno velikih mas kvarkov $c$ in $b$ prispevki resonanc težkih mezonov v procesih teh dveh kvarkov manj pomembni.

V zadnjih nekaj letih pa so mnogi eksperimenti poročali o prvih opažanjih resonanc v spektru čarobnih mezonov [11, 12, 13, 14, 15, 16]. Študije osnovnih lastnosti teh novih stanj so bile še posebej stimulirane zaradi dejstva, da mase resnanc v nasprotju s teoretičnimi napovedi kvarkovskih modelov [17, 18] in izračunov na mreži [19, 20] niso ležale daleč nad masami osnovnih stanj. To hkrati namiguje na potencialno velik vpliv resonanc v procesih $D$ in $D_{s}$ mezonov in nam zastavlja naslednja vprašanja: Ali lahko ocenimo pomembne vplive najnižje ležečih resonanc težkih mezonov v procesih osnovnih stanj težkih mezonov? Ali lahko ohranimo nadzor nad temi efekti, še posebej znotraj efektivnih teorij QCD? Ali nam lahko morda pomagajo razumeti nekatere vidike opaženih in izmerjenih procesov osnovnih stanj težkih mezonov? In končno, katere zaključke pridobljene v čarobnem sektorju lahko prenesemo in apliciramo v procesih mezonov $B$ in $B_{s}$, katerih resonance so trenutno še izven dosega eksperimentalnih laboratorijev.

V tej disertaciji bomo raziskali mnogo aspektov resonanc v procesih težkih mezonov [21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29]. Njihovi poglavitni prispevki bodo analizirani v relevantnem pristopu efektivnih teorij QCD. Znotraj tega ogrodja bomo izračunali hadronske parametre, ki nastopajo v mnogih nizkornergijskih procesih in preučili vpliv resonanc težkih mezonov na opazljivke. Te vsebujejo močne in semileptonske razpadne širine težkih mezonov, kot tudi parametre mešanja nevtralnih težkih mezonov. Močni razpadni kanali, kadar so dovoljeni, ponavadi prevladujejo v izmerjenih razpadnih širinah, zato jih lahko uporabimo kot kriterije veljavnosti izbranega efektivno-teoretskega pristopa ter hkrati iz njih določimo osnovne parametre efektivnih teorij. Semileptonski razpadi, ki potekajo preko nabitih kvarkovskih in leptonskih tokov, SM opisuje že v drevesnem redu. V teh procesih zato potrjeno prevladujejo prispevki SM. Poglobljene raziskave tega področja zato predvsem preverjajo konsistentnosti znotraj SM, kot so meritve različnih matričnih elementov CKM ter testi unitarnosti matrike CKM. Po drugi strani pa mešanje težkih nevtralnih mezonov znotraj SM poteka v redu ene škatlaste zanke. Tako se v teh procesih odpira okno za iskanje prispevkov nove fizike, ki so lahko, ne pa nujno, obteženi s faktorji zank. Znotraj našega pristopa bomo obravnavali vse mogoče hadronske amplitude, ki nastopajo v mešanju težkih nevtralnih mezonov znotraj SM in izven. Nazadnje bomo obravnavali tudi zelo redke hadronske razpade dvojno-težkega mezona $B_{c}$, ki potekajo, tako kot mezonsko mešanje, znotraj SM šele v redu škatlaste zanke. Uporabili bomo nekaj pridobljenega znanja o vplivu resonanc na izračune relevantnih hadronskih razpadnih amplitud. Tako bomo s pomočjo obstoječih meritev postavili nekatere nove meje na mnoge predloge nove fizike in hkrati predlagali perspektivne nove smeri iskanja nove fizike.

Trdovraten problem fenomenoloških računov v hadronski fiziki predstavlja neperturbativna narava močne interakcije. Pristop efektivnih teorij se je v minulih desetletjih izkazal kot izredno koristno orodje v tovrstnih obravnavah. Kot je običaj v sodobni fiziki, tudi tu uporabljamo simetrije za poenostavitev zahtevnih problemov.

Lagrangev operator QCD ima v limiti brezmasnih $N_{f}$ kvarkov kiralno simetrijo $SU(N_{f})_{R}\times SU(N_{f})_{L}$, za katero na podlagi mnogih eksperimentalnih in teoretičnih argumentov predpostavimo, da je spontano zlomljena v vektorsko podgrupo $SU(N_{f})_{V}$. Posledica takšne sponatne zlomitve je pojav brezmasnih Goldstonovih bozonov, ki parametrizirajo faktorski prostor $SU(N_{f})_{R}\times SU(N_{f})_{L}/SU(N_{f})_{V}$ in so tudi edine prostostne stopnje v nizkoenergijskih procesih. Za najbolj pogost primer $N_{f}=3$ Goldstonova polja zapišemo v obliki matrike

medtem ko v primeru $N_{f}=2$ upoštevamo le pionska polja. Njihove efektivne interakcije ne vsebujejo prispevkov z manj kot dvema odvodoma kar omogoča razvoj po prenosih gibalnih količin $p$, kjer je npr. vsak odvod reda $p$. Lagrangev operator v vodilnem redu takšnega kiralnega razvoja je [1, 30]

kjer je $\Sigma=\exp 2i\Pi/f$. Mase psevdo-Goldstonovih bozonov, ki so posledica mas kvarkov $u$, $d$ in predvsem $s$, pogosto parametriziramo v obliki Gell-Mannovih formul [31]

kjer je $r=m_{u,d}/m_{s}$ in $8\lambda_{0}m_{s}/f^{2}=2m_{K}^{2}-m_{\pi}^{2}$.

Nekoliko drugačna je simetrija težkih kvarkov, ki je posledica asimptotske svobode QCD. Pri dovolj velikih energijah, ki so povezane z masami težkih kvarkov, je narava QCD perturbativna in v mnogih pogledih podobna QED. Hkrati v interakcijah težkih kvarkov njihov spin prispeva le v obliki relativističnih kromomagnetnih učinkov. V limiti neskončno težkih kvarkov ti učinki izginejo in dobimo efektivno $SU(2)$ spinsko simetrijo. Nenazadnje QCD loči med okusi kvarkov le po njihovih masah. V limiti, ko mase $N_{Q}$ težkih kvarkov hkrati pošljemo proti neskončnosti, postanejo ti efektivno nerazločljivi in dobimo novo $SU(N_{Q})$ okusno simetrijo, stanja pa namesto po njihovi gibalni količini razlikujemo po hitrosti $v$. Efektivno teorijo, ki upošteva omenjene simetrije težkih kvarkov imenujemo efektivna teorija težkih kvarkov (ang. heavy quark effective theory – HQET) Simetrije težkih kvarkov so izredno uporabne tudi v kombinaciji s kiralno simetrijo lahkih kvarkov in sicer v opisu interakcij mezonov, ki vsebujejo par težkega in lahkega kvarka. Spinska simetrija težkih kvarkov tu zahteva, da so hadronska stanja neodvisna od spina težkega kvarka, kar težko-lahke mezone uredi v masno degenerirane pare glede na parnost in spin lahkih prostostnih stopenj znotraj hadrona. Osnovna takšna dubleta negativne in pozitivne parnosti sta $H_{v}=(1+\displaystyle{\not}v)/2[\displaystyle{\not}P_{v}^{*}-P_{v}\gamma_{5}]$ in $S_{v}=(1+\displaystyle{\not}v)/2[\displaystyle{\not}P_{1v}^{*}\gamma_{5}-P_{0v}]$, ter vsebujeta osnovna psevdoskalarna ($P_{v}$), vektorska ($P_{v}^{*\mu}$), skalarna ($P_{0v}$) in aksialna ($P_{1v}^{*\mu}$) stanja težkih mezonov. Njihove interakcije določata kiralna simetrija in simetrije težkih kvarkov. V prvem redu obeh razvojev zapišemo Lagrangev operator takšne efektivne teorije težkih mezonov in psevdo-Goldstonovih bozonov (ang. heavy meson chiral perturbation theory – HM$\chi$PT) [32, 33]

Z h.c. smo označili dodatni hermitsko konjugiran operator, Tr pa označuje sled čez Diracove indekse. Uvedli smo še operator $\xi=\sqrt{\Sigma}$ s katerim definiramo operatorja kiralnega vektorskega $\mathcal{V}_{\mu}=(\xi\partial_{\mu}\xi^{\dagger}+\xi^{\dagger}\partial_{\mu}\xi)/2$ in aksialnega $\mathcal{A}_{\mu}=i(\xi^{\dagger}\partial_{\mu}\xi-\xi\partial_{\mu}\xi^{\dagger})/2=i\xi^{\dagger}\partial_{\mu}\Sigma\xi^{\dagger}/2$ toka. Prvi nastopa v kovariantnem odvodu kinetičnega člena Lagrangevega operatorja $\mathcal{D}^{\mu}_{ab}=\delta_{ab}\partial^{\mu}-\mathcal{V}^{\mu}_{ab}$, drugi pa definira interakcije med pari težko-lahkih mezonov in lihim številom psevdo-Goldstonovih bozonov, ki jih parametrizirajo efektivne sklopitvene konstante $g$, $h$ in $\widetilde{g}$. Prosta masna parametra težkih mezonov $\Delta_{H}$ in $\Delta_{S}$ bi lahko v primeru, da bi obravnavali le interakcije težkih mezonov ene parnosti, postavili na nič s primerno redefinicijo hitrosti. V našem primeru pa to ni več mogoče in v izračunih se nam pojavi nova invariantna količina – razlika obeh členov, ki jo označimo s $\Delta_{SH}\equiv\Delta_{S}-\Delta_{H}$. Videli bomo, da ta količina pomembno vpliva na interpretacijo in veljavnost izračunov znotraj HM$\chi$PT. V prvem redu razvoja v kiralni simetriji in simetriji težkih kvarkov zapišimo še operator šibkega toka

ki ga bomo potrebovali pri izračunu šibkih procesov težkih mezonov. $\alpha$ in $\alpha^{\prime}$ sta prosta parametra, ki ju lahko identificiramo z razpadnima konstantama težkih mezonov lihe in sode parnosti.

Pri fenomenološki obravnavi šibkih interakcij v hadronskih sistemih pogosto uporabljamo nekatere standardne metode in matematične pripomočke. Tako nam npr. metode razvoja v operatorsko vrsto omogočajo razčlenitev problema v perturbativen izračun visokoenergijskih prispevkov z asimptotsko prostimi kvarki na eni strani, ter na temeljnem nivoju neperturbativen izračun hadronskih matričnih elementov operatorjev, ki pa vsebujejo le lahke prostostne stopnje QCD. Na kratko bomo oplazili nekatere splošne lastnosti, približke in relacije med takšnimi hadronskimi amplitudami.

Osnovna ideja razvoja v operatorsko vrsto je razčlenitev poljubnega nelokalnega produkta operatorjev v vsoto lokalnih operatorjev pomnoženih z efektivnimi t.i. Wilsonovimi parametri

kjer $T$ označuje operator časovne ureditve. Moč takšne razčlenitve je dvojna: prvič velja na operatorski ravni, je neodvisna od zunanjih stanj, na katero jo apliciramo in nam zato služi za izgradnjo efektivnih Hamiltonovih operatorjev; drugič pa nam omogoča razčlenitev skal v problemih, kjer lahko izmenjavo virtualnih prostostnih stopenj pri visokih energijah zakodiramo v Wilsonove koeficiente, fiziko nizkih energij pa opišemo z efektivnimi operatorji. Pogosto lahko tako vrednosti Wilsonovih koeficientov izračunamo analitično oz. perturbativno. Preostane nam izvrednotenje matričnih elementov efektivnih operatorjev med zunanjimi stanji ($\bra{f}$ in $\ket{i}$), ki opisujejo verjetnostno amplitudo za proces $\mathcal{M}_{fi}$

V tem izvrednotenju leži srž vseh težav povezanih z izračunom šibkih prehodov med hadronskimi stanji. Trenutno najboljša metoda za takšne račune so simulacije QCD na mreži. Vendar je naloga tako težavna, še posebno v prehodih med težkimi in lahkimi hadronskimi stanji, da morajo tudi “eksaktne” simulacije na mreži uporabljati mnoge približke. Eden takšnih fenomenološko in teoretično motiviranih približkov je zelo enostaven a izjemno uporaben približek vakuumskega zasičenja (ang. vacuum saturation approximation – VSA) oz. popolne faktorizacije. Formalno ga izrazimo tako, da med produkte operatorjev, ki jih lahko identificiramo s kvazi-stabilnimi hadronskimi stanji vstavimo celoten nabor kvantnih stanj, nato pa zavržemo vsa razen vakuuma. Soroden je približek zasičenja z resonancami, kjer vmesna stanja modeliramo z izmenjavo resonanc znotraj nekega efektivnega pristopa oz. modela.

Na primeru semileptonskih prehodov si oglejmo še nekaj splošnih lastnosti hadronskih matričnih elementov, ki so nam pogosto v pomoč pri analizi hadronskih procesov. Hadronski matrični element, ki opisuje semileptonske prehode med (psevdo)skalarnimi mezoni ($P_{i}\to P_{f}$) lahko v splošnem parametriziramo s pomočjo primernih Lorentzovih kovariant na podlagi gibalnih količin s katerima označimo začetno in končno stanje ($p_{i}$ in $p_{f}$), pomnoženih z oblikovnimi funkcijami – skalarnimi funkcijami kvadrata izmenjane gibalne količine $s=(p_{i}-p_{f})^{2}$. Matrični element toka $J_{V-A}$ ima tako le dva člena

kjer sta $F_{+,0}$ vektorska in skalarna oblikovna funkcija. Posebnost takšne izbire parametrizacije je, da v težnostnem sistemu začetnega stanja natančno razločuje prispevke stanj različnih vrtilnih količin k amplitudi. Kot nakazuje ze samo poimenovanje, $F_{+}$ vsebuje le prispevke stanj z vrtilno količino $1$ – vektorske prispevke, medtem ko $F_{0}$ opisuje prispevke skalarnih stanj z vrtilno količino $0$. Zahteva po končni vrednosti amplitude pri $s=0$ nam da še dodatno kinematsko omejitev

Podobno razčlembo lahko naredimo tudi v primeru, ko imamo v končnem stanju vektorski mezon ($P\to V$). Takrat lahko zapišemo matrična elementa aksialnega ($J_{A}$) in vektorskega ($J_{V}$) toka kot

kjer smo z $\epsilon$ označili polarizacijo končnega vektorskega stanja. Oblikovna funkcija $V$ bo sedaj vsebovala vse prispevke vektorskih stanj, $A_{1}$ in $A_{2}$ opisujeta izmenjave aksialnih prostostnih stopenj, $A_{0}$ pa psevdoskalarne prispevke. Tudi tokrat nam dodatna omejitev zagotavlja končnost matričnega elementa pri $s=0$

V razpadih psevdoskalarnih v vektorske mezone je pogosto uporabna parametrizacija razpadne amplitude v obliki t.i. sučnostnih amplitud

kjer je $y=s/m_{P}^{2}$ in vektor gibalne količine končnega stanja je podan kot

Natančno poznavanje efektivnih močnih sklopitev v prvem redu HM$\chi$PT je bistveno za teoretične izračune šibkih procesov težkih mezonov znotraj HM$\chi$PT, saj te sklopitve nastopajo v vseh zančnih kiralnih korekcijah k kateremu koli operatorju znotraj HM$\chi$PT. Trenutna najzaneslivejša metoda za oceno hadronskih matričnih elementov so numerične simulacije QCD na mreži. Zaradi računskih težav ob približevanju kiralni limiti, študije na mreži uporavljajo velike vrednosti mas lahkih kvarkov. Fizikalne rezultate potem dobijo s pomočjo kiralne ektrapolacije. Ta v postopek vnese nove sistematične napake, ki jih je izredno težko nadzorovati. Z nižanjem mas kvarkov namreč pričakujemo vse bolj izrazite učinke spontanega zloma kiralne simetrije [34, 35, 36]. HM$\chi$PT nam omogoča vzpostaviti sistemtično kontrolo nad takšnimi efekti saj napoveduje kiralno obnašanje hadronskih količin v procesih težko-lahkih kvarkovskih sistemov. Njene napovedi lahko neposredno uporabimo kot vodilo pri kiralni ektrapolaciji rezultatov na mreži. Znotraj HM$\chi$PT lahko izračunamo kiralne logaritemske popravke (imenovane tudi ne-analitični členi). Pričakujemo, da bodo najbolj izraziti v limiti izredno majhnih energij oz. mas $m_{q}\ll\Lambda_{\rm QCD}$. Če je pogoj zagotovo izpolnjen za kvarke $u$ in $d$, je situacija v primeru kvarka $s$ precej manj jasna [37, 38]. Pravtako nejasna je velikost skale kiralne zlomitve $\Lambda_{\chi}$. Nekateri avtorji uporabljajo vrednosti okrog $4\pi f_{\pi}\simeq 1$ GeV [39], medtem ko jo drugi raje enotijo z maso prve vektorske resonance $m_{\rho}=0.77$ GeV [40, 30]. Občasno se uporabljajo tudi še manjše vrednosti. V sistemih težko-lahkih mezonov postane situacija še bolj zapletena. Prva orbitalno vzbujena stanja ($j_{\ell}^{P}=1/2^{+}$) namreč ležijo nenavadno blizu najnižje ležečih stanj ($j_{\ell}^{P}=1/2^{-}$). Nedavna eksperimentalna odkritja mezonov $D_{0s}$ in $D_{1s}$ postavljajo velikost masne reže le na približno $\Delta_{S_{s}}\equiv m_{D_{0s}^{\ast}}-m_{D_{s}}=350$ MeV [13, 14, 15, 41]. Malce večja je v primeru stanj brez čudnosti $\Delta_{S_{q}}=430(30)$ MeV [11, 12]. Hkrati računi QCD na mreži v limiti statičnih težkih kvarkov [42] dajejo slutiti, da so masne reže majhne tudi v sektorju $b$ kvarkov. Takoj opazimo, da sta tako $\Delta_{S_{s}}$ kot $\Delta_{S_{q}}$ manjši od $\Delta_{\chi}$, $m_{\eta}$ in celo $m_{K}$, kar zahteva ponovni premislek o napovedih HM$\chi$PT.

V našem izračunu kiralnih popravkov k močnim razpadom težkih mezonov upoštevamo prispevke težko-lahkih mezonov pozitivne in negativne parnosti. Uporabimo Lagrangev operator (4) in izpeljemo Feynmanova pravila za izračun Feynmanovih zančnih diagramov na sliki 1.

Zapišemo in razločimo tudi vse potrebne kontračlene v redu $\mathcal{O}(m_{q})$, v katere lahko pospravimo neskončne prispevke zančnih izračunov. Nato iz merjenih razpadnih širin čarobnih resonanc izluščimo gole vrednosti sklopitvenih konstant. Zaradi velikega števila kontračlenov v redu ene zanke, njihovih vrednosti ne moremo določiti. V osnovni analizi, ki jo opravimo pri fiksni skali renormalizacije $\mu=1\penalty\ \mathrm{GeV}$, njihove prispevke zanemarimo [43]. V tabeli 1 med seboj primerjamo rezultate izračunov v drevesnem redu, ter v redu ene zanke z in brez prispevkov težko-lahkih mezonov pozitivne parnosti.

Prispevke kontrčlenov k izračunom v redu ene zanke nato ocenimo posredno preko odvisnosti naših rezultatov od skale renormalizacije, kot tudi neposredno s pomočjo Monte-Carlo žrebanja nakjučnih vrednosti kontračlenov in njihovih prispevkov k analizi razpadnih širin. Dodatno preverimo tudi občutljivost naših rezultatov na vhodne podatke mas in predvsem masnih razlik težko-lahkih mezonov.

Nato obravnavamo prispevke dodatnih resonanc znotraj kiralnih zank h kiralni ekstrapolaciji, ki jo uporabljajo simulacije QCD na mreži [45, 46]. Kaoni in mezoni $\eta$ znotraj zank k takšni ekstrapolaciji praktično ne prispevajo, medtem ko poglavitna nelinearnost izhaja iz prispevkov pionov. Rezultati iz prejšnjega odstavka dopuščajo možnost relativno velikih popravkov k renormalizaciji sklopitvenih konstant. Masna razlika med težko-lahkimi mezoni obratnih parnosti $\Delta_{SH}$ je namreč velika v primerjavi z masami pionov in povzroči, da imajo le-ti znotraj kiralnih zank veliko gibalno količino. To postavi veljavnost takšne razširjene računske sheme pod vprašaj, saj dajo navidezno največje popravke prav zanke v katerih nastopajo vzbujena stanja težko-lahkih mezonov. Oglejmo si torej tipični zančni integral v razširjeni shemi, ki bo v splošnem sedaj vseboval dve dimenzijski skali ($m$ in $\Delta$). Kiralna teorija dodatno zahteva, da morajo biti vse gibalne količine pseudo-Goldstonovih bozonov (pionov) majhne v primerjavi s skalo kiralne zlomitve $\Lambda_{\chi}$. Prvo skalo, ki nastopa znotraj zančnih integralov indentificiramo z masami pseudo-Goldstonovih bozonov znotraj zank. Študije QCD na mreži lahko to količino spreminjajo in uporabljajo vrednosti vse do $m\sim 1\penalty\ \mathrm{GeV}$, čeprav jo kiralna teorija varuje pred velikimi popravki in ima napovedno vrednost le za $m\ll\Lambda_{\chi}$. Po drugi strani pa lahko druga količina $\Delta$ v razširjeni računski shemi vsebuje tudi masne razlike med težko-lahkimi mezoni obratnih parnosti. V tem primeru vrednost $\Delta$ ni več varovana ne s strani kiralne simetrije in ne simetrij težkih kvarkov in lahko zavzame vrednosti reda tipične hadronske skale $\mathcal{O}(\Lambda_{QCD})$. Ko torej integriramo gibalne količine pionov znotraj zank tudi preko te skale, se napovedna moč in perturbativnost sheme porušita.

Če smo lahko fenomenološke sklopitve iz eksperimentalno merjenih razpadnih širin izluščili ne ozirajoč se na takšne probleme (rezultati niso bili kritično odvisni od izbrane vrednosti $\Delta_{SH}$), pa je situacija v kiralnih ektrapolacijah popolnoma drugačna. Tu namreč pričakujemo, da bodo ne-analitični logaritemski prispevki prevladovali medtem ko lahko vse analitične prispevke enostavno prištejemo k relevantnim kontračlenom. V teoriji z le eno skalo ($m$) so tako prevladujoči popravki vedno oblike $m^{2}\log m^{2}$ in imajo dobro določeno kiralno limito, ko gre $m\to 0$. V naši razširjeni shemi pa dobimo med drugimi tudi nove prispevke oblike $\Delta_{SH}^{2}\log m^{2}$, ki v kiralni limiti divergirajo. Takoj razumemo, da bo situacija najslabša prav v primeru pionov, katerih mase moramo iz vrednosti, simuliranih na mreži, ekstrapolirati najdlje proti kiralni limiti.

Težavo poskusimo rešiti pri izvoru, zato se osredotočimo na kiralno limito teorije in poskusimo narediti razvoj zančnih integralov po majhnem parametru. V izbrani limiti so to ravno potence obratne vrednosti nove skale $1/\Delta$. Postopek bo legitimen ob predpostavki, da leži relevantno območje integracije stran od te skale, torej za majhne mase in gibalne količine pionov znotraj zank in dovolj velike vrednosti $\Delta\sim\Delta_{\chi}$. Tako pridelamo vsoto integralov oblike

kjer smo s tremi pikami oznčili višje člene v razvoju po $1/\Delta$. Postopek lahko razumemo tudi kot razvoj okrog limite, v kateri se vzbujena stanja razklopijo, njihovi prispevki k teoriji pa se preobrazijo v vrsto lokalnih operatorjev, dušenih s potencami $1/\Delta$. Interpretiramo jih kot nove prispevke h kontračlenom teorije brez dinamičnih vzbujenih stanj. Kakršna koli večja odstopanja takšnega pristopa od napovedi teorije brez vzbujenih stanj s primerno zamaknjenimi parametri, bi signalizirala zlom razvoja. To bi pomenilo, da prispevkov dinamičnih težko-lahkih mezonov pozitivne parnosti v procesih osnovnih stanj ne moremo zanemariti. Pričakujemo, da bo razvoj dobro deloval na primeru kiralne teorije s simetrijsko grupo $SU(2)$, ki vsebuje le dinamične pione kot pseudo-Goldstonove bozone, katerih mase so mnogo manjše od fenomenološke vrednosti $\Delta_{SH}$. Za ilustracijo lahko skiciramo relevantne energijske skale v efektivni teoriji

Znotraj celotne $SU(3)$ invariantne kiralne teorije s dinamičnimi težko-lahkimi mezoni obeh parnosti razvijamo po potencah $\{m_{\pi,K,\eta},\Delta_{SH}\}/\Lambda_{\chi}$ in $\{m_{\pi,K,\eta},\Delta_{SH},\Lambda_{\chi}\}/m_{Q}$, medtem ko v $SU(2)$ kiralni teoriji z $1/\Delta_{SH}$ razvojem zančnih integralov razvijamo po $m_{\pi}/\{\Lambda_{\chi},\Delta_{SH}\}$ in $\{m_{\pi},\Delta_{SH},\Lambda_{\chi}\}/m_{Q}$.

Zgoraj opisan pristop uporabimo za ektrapolacijo efektivnih močnih sklopitev $g$, $h$ in $\widetilde{g}$ v redu ene zanke. Najprej zapišemo vodilne logaritemske prispevke v $SU(2)$ kiralni teoriji skupaj z vodilnimi $1/\Delta_{SH}$ popravki

kjer ločimo med razpadi z nevtralnim ali nabitim pionom v končnem stanju. Te formule bomo primerjali s celotnimi $SU(3)$ kiralnimi prispevki tudi v teoriji z dinamičnimi stanji obeh parnosti. V sledeči analizi bomo uporabili fenomenološke vrednosti sklopitev iz tabele 1 in primerjali:

(I)

Razvoj zančnih integralov v limiti $SU(2)$. Vodilne prispevke da teorija brez vzbujenih stanj, mi pa bomo upošetavali tudi vodilne poravke clenov reda $1/\Delta_{SH}^{2}$.

(II)

Celotna $SU(3)$ logaritemska ekstrapolacija s prispevki težko-lahkih multipletov obeh parnosti.

(III)

Enako kot (II) vendar v degenerirani limiti $\Delta_{SH}=0$,

(0)

Kiralna $SU(3)$ ektrapolacija brez $1/\Delta_{SH}^{2}$ prispevkov v enačbah (4.17a-4.17c).

Predpostavimo eksaktno $SU(2)$ izospinsko limito in parametriziramo mase pseudo-Goldstonovih bozonov s pomočjo Gell-Mannovih formul (3). Posledično v kiralni ektrapolaciji variiramo le razmerje $r$ – med masama lahkih kvarkov in maso čudnega kvarka, ki jo držimo na njeni fizikalni vrednosti. Ker nas zanima le ne-analitična $r$-odvisnost naših amplitud, lahko odšejemo skupno odvisnost od skale renormalizacije skupaj z vsemi prispevki, analitičnimi v $r$. Naše rezultate normaliziramo na skupno vrednost v vseh primerih pri skali $8r_{\mathrm{ab}}\lambda_{0}m_{s}/f^{2}=\Delta_{SH}^{2}$ in jih od tu ekstrapoliramo proti kiralni limiti. Za primer si oglejmo primer efektivne sklopitve v procesu brez čudnosti $D^{*+}\to D^{0}\pi^{+}$ na sliki 2.

Takoj opazimo, da vključitev celotnih $SU(3)$ logaritemskih prispevkov vzbujenih stanj v zankah vnese velika ($\gtrsim 30\%$) odstopanja od ekstrapolacije brez teh stanj. Če pa namesto tega uporabimo razvoj zančnih integralov, se odstopanja drastično zmanjšajo. Ekstrapolaciji znotraj $SU(2)$ in $SU(3)$ teorij brez vzbujenih stanj sta skoraj identični saj v obeh glavnino prispevajo pionske zanke. Vodilne prispevke izintegriranih vzbujenih stanj ocenimo s pomočjo sivega področja med obema krivuljama $SU(2)$ teorije v scenariu (I). Razlika nanese komaj $0.5\%$, kar kaže na dobro konvergenco razvoja.

Za popolnost izrišemo še diagram kiralne ektrapolacije efektivne sklopitve $h$ v procesu $D_{0}^{+}\to D^{0}\pi^{+}$ (ekstrapolacija sklopitve $\widetilde{g}$ poteka v istem slogu kot $g$ ob zamenjavi obeh sklopitev v ektrapolacijskih formulah).

Tukaj scenarij (0) nima pomena saj v zunanjih stanjih nastopajo težko-lahki mezoni obeh parnosti. Po drugi strani pa je razvoj zančnih integralov v scenariju (I) še vedno dobro definiran, čeprav je njegove fizikalna interpretacija sedaj manj jasna. Namreč iz teorije ne integriramo več stanj posamezne parnosti temveč dejansko režemo visokoenergijske prispevke posamičnih zančnih integralov, ki nastanejo kot posledica kinematike vmesnih in zunanjih težko-lahkih stanj. Tudi tukaj so vplivi vodilnih popravkov takšnega razvoja reda velikosti $0.5\%$.

Naša analiza kiralne ektrapolacije sklopitve $g$ je pokazala, da lahko prispevki vzbujenih težko-lahkih stanj pomembno vplivajo na naklon in krivino ektrapolacij v limiti $m_{\pi}\to 0$. Zagovarjamo tezo, da je to posledica velikih gibalnih količin pionov v zančnih integralih, kjer nastopajo masne razlike med težko-lahkimi multipleti različnih parnosti $\Delta_{SH}$, ki v kiralni limiti ne gredo proti nič. Če pa uporabimo fizikalno motiviranih približkov – takšne integrale razvijemo po potencah $1/\Delta_{SH}$ – se njihovi efekti drastično zmanjšajo in prispevajo k ektrapolaciji le še reda $0.5\%$. Posledično lahko sklepamo o dobri konvergenci izbranega razvoja. Torej lahko zaključimo, da je mogoče držati kiralne popravke zank v močnih razpadih težkih mezonov pod nadzorom v kolikor ekstrapolacije izvajamo pod skalo $\Delta_{SH}$, vsekakor pa ostajajo pomembni za natančno določitev efektivnih močnih sklopitev $g$, $h$ in $\widetilde{g}$.

Eden izmed trenutno najpomembnejših programov v hadronski fiziki se ukvarja z določitvijo parametrov CKM iz ekskluzivnih razpadov. Bistvena sestavina tega pristopa je natančno poznavanje oblikovnih funkcij v težko-težkih in težko-lahkih šibkih prehodih hadronov. Tradicionalno so največ pozornosti poželi razpadi bezonov $B$ ter z njimi povezano izluščenje faze CKM in absolutnih vrednosti elementov CKM $V_{ub}$ in $V_{cb}$. Hkrati pa v sektorju čarobnih mezonov absolutne vrednoste $V_{cs}$ in $V_{cd}$ najnatančneje določa unitarnost CKM, medtem ko neposredne meritve v ekspereimentih zavira slabo teoretično poznavanje velikosti relevantnih oblikovnih funkcij. V obeh sektorjih lahko prisotnost blizu ležečih resonanc vzbujenih težko-lahkih mezonov trenutno sliko precej spremeni.